Mateja Forte

Obdobje obiskovanja srednje šole ali z drugo besedo, odraščanje, je bilo pestro, naporno, a obenem tudi obdobje, ki se ga zelo rada spominjam. Rada sem imela našo gimnazijo, njene prepišne hodnike in učilnice, iz katerih si lahko videl morje. Spominjam se gneče na hodniku, šolskih proslav in tega, da so vse stare mame v Piranu šle po nakupih ravno v času šolske malice. Moji najljubši predmeti so bili jeziki, še bolj pa književnost teh jezikov. Zanimale so me zgodbe, navade, ljudje, njihova občutenja in spomini. Nisem bila ravno človek številk, računov in enačb, a kaj, ko življenje zgodbo posameznika obrne po svoje.

Šolanje sem zaključila z doktorskim nazivom iz področja družbenega jezikoslovja, kar odraža nekdanjo ljubezen do jezika in knjig, a pot me je odnesla v druge vode, tiste vode, za katere ne bi nikdar rekla, da bodo moje. Danes sem vodja projektne pisarne na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru, kar pomeni, da se moje področje dela pretežno vrti okoli denarja, izračunov in številk. Kljub temu vidim projekte kot celovite tvorbe, ki jih ne sestavljajo samo številke in vrednosti, so zgodbe, ki jih ustvarjajo ljudje.